Astrologijo, kakršno poznamo danes, to je z uporabo ascendenta in zodiakalne razdelitve, lahko opazimo nekje v Aristotelovem času, okoli leta 350 pred našim štetjem. Takrat bi že začeli govoriti o astrološki obravnavi posameznika. Pred tem je bila astrologija uporabljana kot orakelj – prerokovanje – za kralje in kraljestva. V poštev so vzeli zvezde stalnice, ozvezdja, planete, Sonce in Luno ter nebesne dogodke kot so mrki ali pojav kometa.

Nekaj pomembnejših astroloških mejnikov:

        15.000 let pr. n. št – na kosteh iz tistega časa so opažanja Luninih faz

       3.500 let pr. n. št. -  sumerska civilizacija in razvoj pisave

      2.700    let pr. n. št. – egipčanska civilizacija

      2.500 let pr. n. št. – civilizacija v dolini Inda

      2.300 let pr. n. št. – mezopotamska sistematična astronomska opazovanja

      1.600 let pr. n. št. – najstarejša znana tabela planetnih gibanj

      700 let pr. n. št. – Mul Apin – najstarejši znani pregled zvezd

      650 let pr. n. št. – Enuma Anu Enlil – zbirka opazovanj, ki je segala daleč nazaj vpreteklost in predstavlja             ideološke in filozofske motive za razvoj  astrologije. To je tudi čas razdelitve zodiaka na 12 enot.

      410 let pr. n. št. – najstarejša znana posameznikova astrološka karta – v klinopisu iz tega obdobja moramo           omeniti učenjake Empedokla (razvil teorijo o štirih elementih, ki je živa še danes), Metona (razložil je                      posebne cikle mrkov, ki so  po njem tudi imenovani) in seveda  Pitagoro, Sokrata, Platona in Aristotela.
        To je obdobje, ko so se med seboj plemenitila  znanja Babiloncev, Egipčanov in Grkov.

      300 let pr. n. št. – Aristarh iz Samosa je opisal naš sončni sistem kot heliocentričen, torej s Soncem kot                                                               središčem, okoli  katerega potujejo druga nebesna telesa.

      260 let pr. n. št. – prva znana astrološka karta z vpisanimi stopinjami

      200 let pr. n. št. – astrološki učbenik, napisan ali preveden v grški jezik.
                                              Razvoj indijske (hindujske) astrologije.

      150 let pr.n. št. – Hiparhus je opisal in razložil precesijo. Sestavil je tudi katalog približno tisočih zvezd.

      Začetki našega štetja – Marcus Manilius – pet knjig, naslovljenih »Astronomica« - pregled antične                                                                               astronomije (astrologije).

      Okoli leta 100  -  Dorotej iz Sidona – helenistični astrolog, katerega delo »CarmenAstrologicum« je na zahodu                                            poznano  šele od 8. stoletja dalje in je imelo izreden vpliv na arabsko in zahodno srednjeveško                                             astrologijo.

      Okoli leta 150 – Klavdij Ptolemej – je avtor najbolj vplivnega dela v zgodovini  astrologije »Tetrabiblos«.                                                    Egipčan, rimski državljan, je pisal v grščini. Domneva se, da je uspel združiti znanje                                                            predhodnikov in ga zapisati.

      Okoli leta 170 – Vettius Valens – avtor Antologije, obširnega opisa grške astrologije.

      Okoli leta 350 – Firmicus Maternus – napisal »Matheseo Libri Octo« - osem knjig oastrologiji. Zelo vpliven čez                                            cel srednji  vek.

      Okoli leta 800 – Masha`allah in njegov učenec Abu Ali-Khayat : obširno sta razložila natalne karte in                                                      poudarila  pomen trojstev po Dorotejevem zgledu.

      Okoli leta 850 – Abu Ma`shar (Abumasar) – Perzijec, napisal uvod v astrologijo, temelječ na Aristotelovem                                             pogledu na  svet. Opisal velike konjunkcije Jupitra in Saturna.

      Okoli leta 950 – Al-Qabisi – Alchabitius – je veliko pisal o astrologiji. Velik vpliv.

      Okoli leta 1100 – Ibn Ezra – judovski učenjak, astrolog z velikim vplivom

                                          Platon iz Tivolija – prevod Tetrabiblosa iz arabščine v latinščino

      Okoli leta 1250 – Guido Bonatti – »Liber Astronomiae« je obširno delo, ki prenaša arabsko tradicijo na zahod.                                               Bonatti ni  bil le zapisovalec, ampak je prispeval vrsto analiz iz lastnih izkušenj.

      Okoli leta 1450 – Marsilio Ficino – »Tri knjige o življenju« - o filozofiji, o magiji in o astrologiji.

                                           Regiomontanus – (Johannes Muller von Konigsberg) – pobudnik astrologije v nemškem                                                                                              jeziku.
                                  Pico della Mirandola – grobo napadel astrologijo (bolj iz verskega kakor iz strokovnega stališča).                                   Žal je imel mnogo posnemovalcev in naslednikov.

      Okoli leta 1500 – Nikolaj Kopernik – matematično utemeljil heliocentrično astronomijo

                                           Johannes Schoener – astronom in astrolog, sestavil letne efemeride

      Okoli leta 1550 – John Dee – pomemben astrolog, povezan z angleškim dvorom

                                          Claude Dariot – zdravnik, astrolog z velikim vplivom na Lillya

      Okoli leta 1600 – Johannes Kepler – astronom in astrolog, ki je na razumljiv način pojasnil Kopernikovo
                                           teorijo. Uvedel minorne aspekte.

       Okoli leta 1650 – Morin de Villefranche – »Astrologicae Gallicae« (Francoska astrologija). Najpomembnejši                                                francoski  astrolog, povezan tudi z dvorom. Želel je reformirati astrologijo in je uvajal nove                                                pristope. Njegovo delo je tudi danes  temelj nekaterim astrološkim šolam.

                                            William Lilly – najpomembnejši angleški astrolog, poznan predvsem po izredno uspešni                                                    uporabi horarne astrologije in po tem, da je 14 let vnaprej napovedal veliki požar, ki je leta                                                 1666 skoraj uničil London. Avtor »Christian Astrology« - Krščanske astrologije-
                                            v treh knjigah.

                                         Nicholas Culpepper – učinkovito povezal tedanje medicinsko znanje z astrologijo.

Večina zgoraj omenjenih ljudi je imela izredno obširno znanje matematike, astronomije, filozofije, alkimije, teologije in drugih ved in je zato njihovo obvladovanje astrologije imelo prave temelje, ki so nam danes veliko premalo poznani.

 DOMOV                      NA VRH

           ZA LAŽJE BRANJE